ŽUPNIKOVO PISMO

Dragi farani!

S temi Vrtnicami Vam že odstiramo liturgično zaveso, skozi katero nam še kljub resnemu postnemu času že sija tista svetloba, ki prepeva v velikonočni aleluji.
Kljub temu pa bomo prehodili vso pot posta, saj se nočemo odreči najpretresljivejšim doži-vetjem velikonočnega tridne-vja. Krščanska liturgija, pre-novljena po načelih drugega Vatikanskega koncila, je izgubila veliko simbolnega, skrivnostnega ... Prenovljeni obredi Velikega tedna, so veliko tega še ohranili in z nekoliko truda pri pripravi liturgije se da z izvežbanimi ministranti, dobrimi pevci in osveščenimi verniki doživeti vso bogastvo liturgije. Človek se počuti, kakor da je vstopil v neki drugi svet. Nagovorijo te liturgična dejanja, ki jih zaman iščemo pri običajnih mašah ali drugih pobožnostih: umivanje nog, skrušeno klečanje v globokem molku, poklekanje in poljubljanje križa, pretresljivi prenosi Najsvetejšega s procesijo lučk in liturgičnih svetil, razkriti oltarji brez okrasja, tema v cerkvi in prinašanje veli-konočne sveče, slovesno kropljenje z blagoslovljeno vodo ...). Tudi bogoslužni predmeti sami so v določenih trenutkih presunljivi, kot napr. raglje, ki s svojim topim ropotom segajo v dno srca, vse drugače kot prijetno in slovesno zvončkljanje.

Liturgija je torej polna “paše” za srce in oči, za pamet in čutila, saj le tako more nagovoriti celega človeka.

Zakaj Vam, dragi farani, danes to pišem. To Vam pišem z namenom, da Vas naj-iskreneje povabim, da si vzamete čas in se vseh teh obredov udeležite. Verjeli ali ne, doživetje Velike noči, notranji mir in sreča bosta vse drugače odmevala v Vašem srcu, kakor tedaj, če se boste zadovoljili le z Veliko nočjo, ali “bognedaj” samo z veliko-nočnimi jedili!

az kot duhovnik, se teh dni iskreno veselim in zato bi želel to veselje in vsa lepa doživetja deliti z Vami vsemi.

S to željo Vas lepo pozdravljam in Vam voščim globoko doživete dneve priprave, predvsem pa veselo in blagoslovljeno Veliko noč!

vaš župnik Mirko

VELIKONOČNA SVETLOBA – NENAVADNA SVETLOBA

Samo evangelist Matej nam poroča, da je ob vstajenju Gospodovega angela obdajala nenavadna svetloba. Bila je kakor blisk. Zaradi tega so bili stražarji na smrt prestrašeni. Kako tudi ne, saj tudi nas ponoči na grobu vsak šum prestraši. Pogani tistega časa so bili na to še bolj občutljivi. Strah ob nenavadni svetlobi je povečal še potres, zato ni čudno, če so se tako prestrašili. Vrh vsega so bili na Jezusovem grobu sami.

Ker je ta nenavadna svetloba prihajala od zgoraj, so bili vojaki prepričani, da je potres nastal prav zaradi nje. Videli so nekaj, kar je bilo še najbolj podobno človeku, čeprav si pojava nikakor niso znali razložiti. Šele ko so za ta doživetja vojakov zvedeli Jezusovi učenci, so iz spontanega pripovedovanja sklepali, da je to bil angel.

Evangelist to prikazen imenuje Gospodov angel. A pogani, čeprav vsega tega niso razumeli, so čutili, da so doživeli nekaj nadnaravnega. Ker za ta nenavadna do-gajanja pričajo pogani, nepa Jezusovi somišljeniki, ima njihovo pričevanje posebno zgodovinsko vrednost. Jezu-sovo vsatjenje je kakor potres zajelo res vse: Jezusove somišljenike in nasprotnike.

Kako pa mi čutimo vsta-jenjsko svetlobo? Ali v nas tudi povzroči potres?

Matej

NAŠI ZNANI OBRAZI

MARIJA ANŽLOVAR

V pripravi na Veliko noč so mnogi kristjani, med njimi tudi naši župljani, preživeli postni čas ne toliko v odpovedovanju nečemu, ampak v bolj dejavni ljubezni do bližnjega, v skrbi za konkretnega človeka, v dobrodelnosti. Zato v tej številki ťVrtnicŤ v tej rubriki predstavljamo gospo Marijo Anžlovar, predsednico župnijske Karitas oziroma diakonije. Skoraj vsak večer jo najdete pri maši v zadnji klopi. Za pričujoči pogovor sva se podpisani in gospa Marija domenila na pravkar minulem pomladan-skem romanju agencije Quo Vadis po Slovaški, to je po stopinjah sv. bratov Cirila in Metoda. In na Povšetovi 18, kjer Anžlovarjevi tudi stanujejo, sva ob kapljici domačega refoška takole pokramljala:

Človek od časa do časa potrebuje spremembo. Če pa ga zanima še kultura drugih narodov, kot mene, in pa njihova vernost, je to zadosten razlog. Meni romanja pomenijo pravo duševno hrano. Tisti nepozabni Lisieux!

Kaj to pomen, da  je ťte hraneŤ doma in nadelovnem mestu premalo?

Oh, daj no mir, to pa spet ne, gre preprosto za energijo, ki jo tam dobim tako za življenje kot delo. S tem se človek napolni.

Živite pravzaprav ťizven Kodeljevega,Ť tam čez dolenjsko železnico.

Ja, saj nas kar nekaj iz teh blokov pri Povšetovi tiskarni hodi v kodeljevsko cerkev. Pa sem prava kodeljevčanka, veš!. Ko sem se poročila, smo kupili to stanovanje v bloku. Res pa je da sem vse zakramente prejela pri sv. Petru.

A kot mladenka si se oblikovala pod vodstvom nam vsem znanega Cirila Slapšaka, ali ne?

Seveda (se nasmehne), to so spomini!.Že po osnovni šoli pri g. Levsteku in kasneje pri g. Ferenčaku. Saj poznaš družbo v kateri sem bila: jaz Režkova, moja sestra Sonja, pa Valenka in Zvone , Lili Modičeva……kar za vašo skupino smo rinili. Ja, veliko smernic sem prejela za življenje.

In jih skušaš prenašati na svoji dve hčeri?

Tako je, želim jima takih in podobnih doživetij.

Si tudi zavzeta članica bibličnega krožka? Kaj te tako privlači v sv. pismu?

No, vrniva se k dobrodelnosti. Kaj ta beseda sploh predstavlja?

To je služenje. Pravzaprav darovanje, samo da slednje besede ljudje več ne razumejo in mislijo čisto na nekaj drugega. To je spoznanje stiske, razumevanje trpljenja.

Je pri nas na Kodeljevem veliko ljudi v stiski?

Jaz mislim, da ljudje najbolj potrebujejo nekoga, ki jih bo poslušal. Sicer pa naša Karitas za bolne in ostarele vedno kaj pripravi. Za večje praznike organizira mašo, po maši pa ob čaju in pecivu še družabno srečanje. Poleg tega  pripravimo še  kakšno drobno pozornost. Hvala Bogu , to zavest imajo že tudi mlajši, katere smo tudi že pritegnili k delu.

Kaj pa socialni problemi, saj so najbrž tudi vaša skrb? Imaš kaj podatkov o tem?

Veš, ljudje se revščine sramujejo in tako ne iščejo pomoči. Zato za te tudi pogosto ne vemo. Nekatere župnije, ki imajo veliko prostora, prejemajo pomoč v obleki in drugih potrebščinah iz škofijske karitas in to delijo potrebnim v lastni župniji.

Bi še kaj dodala k svojim izkušnjam iz te dejavnosti?

Ja, neke vrste dežurstvo za te potrebe bi morali uvesti, vsaj enkrat na teden. Pa ne moremo zaradi pomanjkanja prostora.

Marija, sedaj si že drugi mandat članica ŽPS. Najbrž imaš že kar dober vpogled v njegovo delo?

Saj ga moram imeti! (nato bolj zaupno) Prej si sploh nisem sploh  nisem predstavljala, kako župnija deluje.

Ampak seje so včasih kar dolge?

Saj se vedno nabere kar nekaj problemov in zato imamo kar burne debate, zlasti o katehezi, pa gradbenih zadevah. Kar pestro. Čez mize se skregamo. Na koncu pa vedno ob prigrizku in kozarčku še kakšno rečemo. Pa je naenkrat pozno. Sicer nam pa župnik Mirko resnično zaupa, saj je tako blag in resnično le dobro hoče. Ampak skupnost smo pa le.

V imenu ŽPS si se udeležila kar nekaj tečajev za duhovno oblikovanje. Zaupala si mi, da takšna srečanja človeka kar duhovno pretresejo.

Točno, posebno tisto v Celju pri sv. Jožefu, ki je bilo namenjeno zdravstveni pastorali. Saj sem tudi sama medicinska sestra. Vse se nas je dotaknilo. Tema je bila sprava in mir med nami. Tako tudi vsa predavanja. Najbolj sem si zapomnila misel, da naj spravo najprej začutimo med seboj, da bomo ta občutek lahko delili naprej. Samo govoriti o nečem, pa brez izkušenj, pač ne gre. Naj nekaj dodam. Letos je leto prostovoljnosti (a sem prav rekla?), to pa pomeni, da je Karitas čisto prostovoljno udejstvovanje, in to iz najglobljega notranjega nagiba.

Torej tvoja izkušnja iz služenja raste v tvoji družini?

Upam. Veliko razmišljam o tem. Otroka, to je obe hčeri vzpodbujam k temu. Tudi z ostalimi sem imela veliko izkušenj. S pokojnim očetom, in z mamo , ki je v domu. Vse te težave spremljajo našo družino. Ti povem, to je najboljša učna ura za življenje, ťv živoŤ, kot se reče.

Dovoli, da sem za konec še malo oseben. Tukaj, v kuhinji,  kjer ta hip sediva s pogledom na Ljubljanski grad, ste štirje kar nekam na tesnem?

No, čez teden, ko sva z možem v službi, pa hčere v šolah, še gre. Ob koncu tedna pa se vedno odpravimo v Šmarje Sap, kjer smo si sezidali novo hišo. Že predlanskim jo je blagoslovil g. Mirko. Saj bi se preselili,  pa hčeri nista za to. Je v mestu bolj zanimivo (se nasmeje).

Hvala ti, Marija, za lepe besede, upam da se bodo tudi drugi opogumili za takšno kramljanje za objavo, veselo Veliko noč, pa božjega blagoslova pri tvojem plemenitem delu v naši župniji.

Hvala tudi tebi, pa da ne boš očal tu pozabil!

Pogovarjal se je Matej.

BIRMANSKI VIKEND NA KOPRIVNIKU

V naši župniji se je pričela priprava na sprejem zakramenta svete birme. 22 birmancev se bo pod budnim vodstvom g. župnika in skupine birmanskih anima-torjev pripravljalo na sprejem tega zakramenta.

Da bi se med seboj spoznali in tako pričeli s pripravo, smo se podali na prvi birmanski vikend.

Skupaj smo odšli na Koprivnik. V petek, ko smo v večernih urah prispeli in se namestili po sobah in razdelili v tri skupine, so naši birmanci dobili že prvo nalogo. Izmisliti so si namreč morali ime za svojo skupino. Medtem, ko so bili birmanci ustvarjalni, smo animatorji pripravljali veseli večer. Ta je prišel na vrsto po večerji. Birmanci so se imenitno zabavali in kar prehitro je prišel čas, ko se je bilo potrebno odpraviti k počitku.

Sobotno jutro nas je prebudilo z dežjem. Dan smo začeli z molitvijo, nadaljevali pa z resnim delom po skupinah. Popoldne smo imeli nekaj prostega časa. Izkoristili smo ga za igranje košarke. Še dobro, da ima igrišče streho! Miha in Klemen sta vodila tekmo-vanje. Najbolj zabavna je bila igra v kateri so se med seboj pomerili animatorji. Seveda so igrala dekleta proti fantom. Popoldne se je nadaljevalo z delom, posebej še s pripravo za sveto mašo, ki je bila po večerji. Za zaključek dneva pa je bil še veseli večer, ki so ga tokrat pripravili birmanci. Dobre volje smo se podali na nočni počitek.

Nedelja nas je presenetila z čudovitim soncem. Najbolj zagnani smo še pred zajtrkom hitro skočili do Vodnikovega razglednika. Po zajtrku pa smo se tja podali kar vsi. Ko smo se vrnili, smo po skupinah pripravili vse za sveto mašo. Preostali čas smo porabili za čiščenje prostorov v katerih smo bivali. Okoli 14⁰⁰ so pričeli prihajati starši. Pred slovesom smo se zahvalili gospe Jelki, ki je cel vikend skrbela za to, da nismo bili lačni. Potem pa smo se porazdelili po avtomobilih in se odpravili.

Sadove našega dela oziroma ustvarjalnosti naših birman-cev na tem birmnskem vikendu ste lahko videli na plakatih razobešenih po stebrih v cerkvi. Nekaj od tega pa ponujamo tudi tukaj.

y

Da bi skupine ne bile poimenovane z dolgočasnimi števili, si je vsaka izmed njih izbrala svoje ime. Po ustvarjalnem dogovarjanju so prišla na dan naslednja imena: “Učenci”, “Ribiči” in “Birmanskih 7”.

Plod resnega dela pa je bila tudi tale pesem:

PESEM O BIRMI

Birma je najlepši čar,
ko se zasliši sveti glas.
Tega se veselimo vsi,
ki smo bodoči birmanci.

Tukaj na Koprivniku se družimo vsi,
ki bi radi srečni bili.
To pa je zelo lahko,
saj mi delavni smo.

Vsaka od skupin pa si je za čas priprave za birmo zadala posebno nalogo. Tako bodo “Ribiči” ob pomoči animatorjev enkrat mesečno pripravljali “Veseli popoldan” za otroke, “Učenci” bodo izdajali birmanski časopis, “Birmanskih 7” pa bodo čistli veroučne učilnice.

birmanski animatorji

DELITEV PIRHOV

Srečno, veselo skoz
božjo pomoč,
Mi smo učakali veliko noč.
Ker je zdaj ta spomin,
Od mrtvih je vstal Bog Sin,
Aleluja, Aleluja!

Zdaj bi pa radi poslušali vi,
da bi vam pirhe potajali mi.
Pirhe potajati, hočmo pokazati,
danes je dan teh
svetih  pet ran!

Kaj čemo možem za
pirhe zdaj dat?
Trnovo krono bi vtajlal jim rad.
Tisto na glav nosit,
Prave modrosti le bit.

Ženam za pirhe pa
svetih pet ran!
Z njih se učite ponižno
vsak dan
Brumno, sveto živet
In križe voljno trpet.

Fantje imejte Jezusov srce!
Z njega dobite vse svete želje,
Čisto, lepo živet,
z Jezusom združen bit spet!

Dekletom pa hočmo
za pirhe zdaj dat,
Nobeden ne more si
lepši izbrat-
Kakor Gospod je Jezus naš,
Naj bo tudi ženin on vaš!
Aleluja, Aleluja!

(organist in ljudski pevec Jernej Pirnat iz Rake ok.1870)

OZNANILA

SVETO VELIKONOČNO TRIDNEVJE

12. april – četrtek: VELIKI ČETRTEK

Spomin zadnje večerje

Z iskreno hvaležnostjo in ljubez-nijo obhajajmo spomin usta-novitve evharistije in duho-vništva.

7.⁰⁰ - hvalnice (v zakristiji)

19.⁰⁰ – obredi velikega četrtka

* umivanje nog apostolom
* obhajilo pod obema podobama
* po obredih meditativno raz-   mišljanje, ki ga pripravilja  mladina

13. april – petek: VELIKI PETEK

Spomin Jezusovega trpljenja in smrti na križu

V tihi in globoki ljubezni se bližajmo križu, na katerem smo bili odrešeni.

7^.00  - hvalnice (pri Božjem grobu)

15^.00 – križev pot

19^.00 – obredi velikega petka

* opravilo božje besede

* slovesne prošnje za vse potrebe

* češčenje križa

* obhajilo

* po obredih bo češčenje Najsve-   tejšega pri Božjem grobu, ki ga pripravljajo člani ŽPS

14. april – sobota:

VELIKA SOBOTA

Spomin Jezusovega počitka v grobu

Pomudimo se pri Božjem grobu in premišljujmo Jezusovo trplje-nje in smrt.

7^.00 – Blagoslov ognja. Tudi letos ministranti blagoslovljenega og-nja ne bodo nosili po domovih, zato ste povabljeni, da se sami  udeležite blagoslova.

- hvalnice – takoj po blagoslovu (pri Božjem grobu)
- češčenje Najsvetejšega pri Božjem grobu bo ves  dan.

Blagoslov velikonočnih jedil:

ob 11.⁰⁰, 14.⁰⁰, 15.⁰⁰, 16.⁰⁰  in 17.⁰⁰

19^.00 obredi velikonočne vigilije

* slavje luči
* besedno bogoslužje
* blagoslovitev vode
* evharistično bogoslužje

15. april – nedelja:

VELIKA NOČ

Praznik Gospodovega vstajenja

7^.00 – vstajenjska procesija in slovesna velikonočna maša

Maše ob 8.³⁰ ne bo! Večerna maša bo pa že po poletnem urniku: ob 19.⁰⁰!

16. april – ponedeljek:

VELIKONOČNI PONEDELJEK

Maše bodo kakor ob nedeljah

Od Velike noči naprej bodo večerne maše zopet po poletnem urniku  in sicer ob 19.⁰⁰!