Mir vam bodi!
Kaj ste preplašeni in zakaj se vam v srcu oglašajo dvomi? Poglejte moje roke in moje noge, da sem jaz sam.

/Lk 24, 36 in 39/

Dragi bratje in sestre! "Vredno je Jagnje, ki je bilo žrtvovano, da prejme oblast in bogastvo in modrost in moč in slavo in čast in hvalo!" (Raz 5, 12). Tako so pele širne množice angelov, ki so stale okrog prestola. Tako je v Knjigi razodetja zapisal apostol Janez, ki se je na Gospodov dan zamaknil in gledal veličastno slavje, ki so ga nebesa pripravila vstalemu Zveličarju.

"Vredno je Jagnje, ki je bilo žrtvovano!" Naš čut za pravičnost nas pred to resnico spravlja v zadrego. Žrtvovani bi namreč morali biti volkovi. Ali pa vsaj kakšen njihov predstavnik - nikakor pa ne krotko in ubogo Jagnje! Kakšna je oblast, ki narekuje in uresničuje takšno raz-sodbo? In kakšna je modrost, ki zmore in sprejema takšno žrtev?

Takšna je Božja pravičnost in takšna je Gospodova modrost: "Kajti Judje zahtevajo zna-menja in Grki iščejo modrost, mi pa oznanjamo Kristusa križanega, Judom spotiko, poganom norost, tistim pa, kateri so poklicani, Judom in Grkom, Božjo moč in Božjo modrost " (1Kor 1, 22-24). Jagnje, ki je žrtvovano, je namrč strlo požrešnega volka, to je nikoli nasičeno smrt, in zdaj živi in kraljuje na veke.

Dragi bratje in sestre, za letošnjo veliko noč vam voščimo obilo Božje Moči in Božje modrosti, v moči katere boste izpovedovali novo življenje, ki nam ga je podaril Kristus.

Vaši škofje

KAKO POLNO DOŽIVETI VELIKO NOČ

Pred vsako Veliko nočjo nas ponavadi zagrabi panika. Kaj je res že tukaj? Pa saj smo komaj praznovali Božič! To pomeni, da moramo postoriti še celo vrsto pomembnih in manj pomembnih zadev. Da bo velika noč "ta prava", si rečemo. In pri tem pozabimo na bistvo praznika. Za nas same in našo družino.

Naša kodeljevska župnija nas te dni vabi, da nekaj na-redimo za nas same, za pravo doživljanje Velike noči. Za vse to si moramo vzeti čas. Predvsem pa prisluhniti Božji besedi, ki je te dneve priprave izjemno bogata.

To pomeni da je samo praznovanje Velike noči in s tem vstajenja premalo. Kristusovo vstajenje je le vrh odrešenjske "zgodbe". Razu-meti vstajenje in doživeti polnost odrešenja pomeni, da moramo doživeti in praznovati tudi vse tiste dogodke v Kristusovem življenju, ki se jih spominjamo v vsem tednu pred Veliko nočjo.
Osveščen in izobražen kristjan se torej udeležuje praznovanja ves t.im. Veliki teden, saj le tako lahko v polnosti razume in doživi nedeljsko praznično Veliko-nočno jutro. Tu igra po-membno vlogo tudi psiho-loška priprava, saj smo ljudje tudi bitja v katerih vsako pričakovanje raste ob ustre-znih zunanjih vzgibih.

Zatorej, dragi kodeljevčani, radi se udeležujmo vse bogate liturgije Velikega tedna, ne le "sobotnega žegna" in procesije. Saj je tudi vstajenje proces v nas samih in za zarjo velikonočnega jutra moramo dozoreti preko liturgije zadnje večerje, križanja in smrti.

Matej

POSTNE DUHOVNE VAJE NA MIRENSKEM GRADU

Letos smo se pri mladinskem verouku odločili, da se bomo udeležili duhovnih vaj, ki so bile organizirane v postnem času. Imeli smo veliko možnost izbiranja, saj so se po Sloveniji priprave te vrste dogajale skoraj vsak vikend od pepelnice do cvetne nedelje.

Nekateri navdušenci (beri: navdušenke) smo se prijavili kar takoj na začetku posta, saj nam je zaradi počitnic še najbolj ustrezal termin od 15.-17. februarja. Vikend je potekal na Mirenskem Gradu, o katerem smo udeleženke že veliko slišale, a še nič videle (kar je bil tudi eden izmed vzrokov naše odločitve kam bomo šle).

Tistega petka popoldne smo v skrbeh čakale na ljubljan-skem kolodvoru in se ozirale naokrog, da bi zasledile kakšne "sumljive" ljudi, ki bi nam bili podobni po namenu potovanja… Prepoznavni znak so bile recimo kitare in ogromni nahrbtniki, verjetno polni "rum kugel" in "Fruc flašk"… No, to so že podrobnosti, v katere se ne bomo več spuščali.

Torej, avtobus je prišel, izbrisal z obličja kolodvora gručo mladih, ki so hrup prenesli na avtobusne sedeže, na katerih so se popeljali vse tja do Primorske.

Že takoj na začetku se je začutil vpliv bližnjega semenišča… "Fantje spijo v tej bajtici, punce (bilo nas je pač več, kot vedno) pa v hišo…" No, kasneje smo bili celo pomešani, verjetno zaradi pomanjkanja prostora… V skupni jedilnici nas je čakala primorska večerja in prva lekcija navodil. Navdušeni nad prvim smo si dovolili malce preslišati kakšno besedo iz ust voditelja, vendar jih je ponavljal tolikokrat, da ni bilo bojazni te vrste.

S soboto se je začelo t.i. resno delo… Po skupinah, v katere smo se razdelili že v petek, smo se predstavljali, igrali in predvsem ogromno peli. Stavit bi šla, da smo ob koncu prepeli najmanj tri četrt mladinske pesmarice. No, vsaj moji žuljavi prsti so bili od igranja kitare prepričani v to.

Popoldne istega dne nas je v hišni kapeli obiskala Rezka, žena, ki je na vozičku že skoraj 20 let. Malce nas je presenetila s svojo nepo-srednostjo, saj od nje kot invalidke, takega pristopa nismo pričakovali. Po zaključku pogovora pa smo vsi začutili, kako sta se njena volja do življenja in optimizem preselila tudi v naša srca (brez podobnosti s Simono Weiss…).

Sledil je čas pogovorov in spovedi ter molitve križevega pota, ki nam je bil zelo blizu zaradi dobro napisanih tekstov za današnji čas. Geslo "Sprejmi vsak dan svoj križ", se nas je prijelo in bistveno je bilo spoznanje, da v trpljenju nismo nikoli sami. Po večerji smo imeli možnost izbire: bedenje ob izpostavljenem Najsvetejšem ali pa prigrizek s čipsom in pomarančami v dvorani… Nekako smo se "komaj" soglasno odločili za drugo in kompromisno sklenili, da se prostovoljno udeležimo tudi molitve.

Nedelja nas ni presenetila s kakšnim lepim vremenom, čeprav bi bili lahko glede na takratne razmere v Ljubljani hvaležni za mili dežek in ne tako zelo milo burjo… Dopoldne smo po skupinah pripravili mašo, ter se med seboj obdarili s spominki, nabranimi na vrtu okrog hiše. Se mi zdi, da tam še nekaj časa niso imeli problemov z zaraščenostjo… Kmalu smo začutili grenak priokus poslavljanja, saj smo se komaj dobro spoznali. Še sreča, da živimo v dobi mobilnih napravic in emajla (elektronske pošte) ;o)

Takoj, ko smo prispele v Ljubljano, smo začele navduševati še druge, saj človek težko zadrži v sebi tako ogromen naval nove živ-ljenjske energije in volje do vztrajanja, ki nam je šolske obveznosti toliko poberejo. Kdor ni uspel tega planirati za letos, naj si zapiše že zdaj, da ga čaka vsaj enkrat v letu vikend, ko lahko postavi šolo na stran in pusti Bogu, da uredi njegovo zakomplicirano življenje. Splača se!

Anamarija Jakob (Maja in Nina Bobnar)

BIRMANSKI VIKEND V VERŽEJU

Birma v naši župniji se nezadržno približuje. Še dober mesec nas loči od tega za vse nas pomembnega dogodka. Zato smo se z birmanci, v začetku marca, odpravili na četrti birmanski vikend. Tokrat smo odšli v Veržej, točneje tja smo se, vsaj večina, odpeljali z vlakom, kar je bilo za nekatere prav posebno doživetje. V Veržeju smo srečali starega znanca Janeza Krnca, ki je kar nekaj let delal v naši župniji.

Vsebinsko smo se pogovarjali predvsem o binkoštih in o birmi, ki mora biti praznik za vsakega birmanca, njihove družine in za vso župnijo. Seveda nismo pozabili tudi na sveto mašo, pa tudi nekaj prostega časa smo si privoščili.

Birmanci sedaj počasi začenjajo z zadnjimi pripra-vami na srečanje z bir-movalcem in na sam praznik, ki bo v nedeljo 21. aprila. Za zaključek priprave bomo imeli devetdnevnico. Že sedaj pa vam jih priporočam v molitev.

Boštjan

4. URE IN POL DO VERŽEJA!

Sanje... V večini primerov najboljši del spanja, vendar 2. marca prav gotovo ta trditev ni držala. Mlada dama je v resnici sanjala, da je zaspala, kar se je tudi zgodilo. Dogovorjeni sva bili ob 600, ampak Maja je res prespala vsa mogoča zvonenja budilk in se zbudila šele ob 600. Tek na hitre proge po stanovanju, ekspresni odhod, sledila mu je dirka po obvoznici iz Podutika do Fužin in končno je tu... Le kaj je počela Vesna med tem, ko je čakala. Njena še napol mokra pričeska se je sušila v rosnem, hladnem jutru. V rokah je držala svojo culico za na pot in nemo prenašala vprašajoče poglede zgodnih delavcev, ki so se odpravljali v službo.

Vesna: "Dej posluš Maja, a pa veš po kateri poti morava it?"
Maja: "Ja nekaj malega se mi sanja, ampak...! Nekje v Celju bova morali malo pogledati na karto."
Vesna: "OK! Ti si šofer, če zgrešiva prideva do Čakovca."
In tako sva se veselo odpeljali dogodivščini naproti. Vožnja je minevala v medsebojnem spoznavanju in tipanju o čem bi se lahko pogovarjali, saj se ne poznava dobro. Vseeno je bilo pestro in poučno. Tako vneto sva filozofirali o vsem mogočem, da sva zgrešili izvoz za Celje. Saj poznate: "Zapustili ste Celje, zopet lahko vozite normalno." Zazvonil je mobitel in klicali so naju animatorji: "Kje sta, bosta uspeli priti do 900 v Veržej?" "Ja, seveda!!!!" Midve pa sva ob pol osmih še v Celju. Ha,ha. Midve pa sva se izognile tistemu napisu.

Peljali sva naprej proti naslednjemu izvozu in med pogovorom tudi zagledali tablo "Pragersko, Ptuj". Če bi vozili po pameti bi na naslednjem izvozu zapeljali z avtoceste in prispeli na križišče "Pragersko, Ptuj." Ampak ne, peljali sva proti Slovenski Bistrici. Tako-imenovana bližnjica naju je vodila po vasicah, gozdovih, ter makadamskih poteh, tako da je bil Majin črni lepotec (Fiat Uno 55) po borbi z vzponi že čisto izmučen in definitivno opremljen z blatom.

UPS, kje sva pa sedaj! ŽIČE!?!? Kaj pa je to. Hiter pogled na karto naju je pripeljal do spoznanja, da sva popolnoma zgrešili!!! Kaj zdaj? Rineva naprej za nosom, nekje bova že prišli ven iz Žič, ali pa greva nazaj do prve znane table? Ker sva bili že v zelo, zelo nama znanih Žičah, sva si ogledali nama zelo, zelo znan Kartuzijanski grad - last menihov. Vsekakor vam priporočava ogled tega gradu. Lahko sva vodički. Ha, ha! Žal pa boste morali vstopnino plačati kar nama, ker blagajne še nimajo. Midve pa sva se dogovorili, da čez čas, ko bo grad prenovljen pojdeva zopet tja.

Po ogledu sva se odpravili zopet naprej. Končno sva prispeli v dolino in ugotovili, da v naši prečudoviti deželi Sloveniji - območje Štajerske, zaračunavajo cestnino tudi po hribih, saj sva morali takoj plačati 250 SIT. Po plačilu cestnine, sva skoraj obra-čunali s cestninskimi delavci, ki so izsilili prednost. Bogu hvala za Majino previdnost.

Po krajši vožnji sva končno zagledali tablo Slovenska Bistrica. Razveselili sva se je kot bi našli zaklad. In že sva se peljali proti Mariboru. Veste kaj! Naša Maja je, pa ne da ji bi bilo to 2. marca v navadi, uspešno zgrešila največji Mercator v Sloveniji. A kako? Z lahkoto! Peljala je kot v nedeljo k maši, pridno, lepo počasi - fijakerski konj- in elegantno, z mislimi, nam neznano kje. Ob pogledu na levo je skoraj padla skozi okno, ka sva že čisto mimo Mercatorja, je hrepeneče udarila po šipi in vse kar je izustila je bilo: "UH!" In konec zabave! Saveda sva nato veselo manevrilali po par-kirišču in končno sedeli ob kavici! Vesna se je odločila, kupila blok in zalela beležiti dogodke na najini zabavni ekskurziji do Veržeja. Kje je že to? Ah bova že našli!

V Mercatorju sva se založili z dobrotami in se veselo odpeljali proti Ormožu. Kaj kmalu bi se uresničila Vesnina napoved, da bi končali na oni strani meje. Vendar je Maja odreagirala, ne tako kot vso pot, ampak je za spremembo zapeljala v pravo smer. Kmalu sva se vozili po pisanem Ormožu. A zakaj pisanem? Preprost odgovor! Največji slovenski slikar nima toliko barv na svoji plaeti, kot ima Ormož pisanih hiš. Pri kakšni vam postežejo z glinastim labodom v zidanem kaminu pred hišo.

Od pretiranega smejanja trebušne mišice niso več zdržale in Maja je nujno rabila WC. Ustavili sva se ob neki mali, mali podeželski gostinli. Maja je mimogrede povprašala, kako bi midve prispeli do Veržeja. Dobili sva napotke in veselo na pot! Na poti nama ja uspelo prehiteti tovornjak z bolgarsko tablico. Tako sva mu lahko dali vedeti, kako dobre smo slovenske voznice. Toda po najini neumnosti je bil kaj kmalu zopet pred nama. Kako? Ne znava razložiti, saj sva se tako zabavali, da se ne spomniva kdaj naju je prehitel velik tovornjak.

Vsekakor, ko sva bili že skoraj na cilju je Vesno prešinila misel, da karta ni merodajna in zato niava našli kake majhne vasice, ki sva jo prevozili. Naj opozorim, da se ne opravičujeva za spregled izvoza "Celje" ali turistične vožnje po Žičah, ter brezglave blodnje okrog Mercatorja, Seveda! Karta je izpred našega štetja: 1974.

Bog ve kaj dela. Tisto soboto naju je odrešil in nama pomagal! Prispeli sva do cilja. Preživeli čudovit vikend in ogromno odnesli z zadnjega, četrtega, birmanskega vi-kenda iz veržeja.

Želiva si, da tudi vi občutite delček najine sreče, ki sva je bili deležni. Ni nujno, da je to birmanski vikend. Lahko bi ustvarili več vikendov v letu, kjer bi se otroci med seboj družili, eden od drugega kaj novega naučili. Skupaj pa bi dograjevali medsebojne od-nose iv vero v našega Gospoda.

Lepo vas pozdravljajta:

birmanka Vesna Setnikar (navigator) & animatorka Maja Bobnar (voznica)

POROMALI SMO NA MORAVSKO

Nekaj kodeljevčanov se nas vsako leto udeleži tradicionalnega pomladan-skega romanja pod vodstvom g. škofa Alojza Urana v organzaciji turistične agencije Quo vadis iz Ljubljane. Vsako leto je to romanje na Tiho nedeljo.

Letos smo se podali na Češko in sicer v Moravsko deželo, ki nam je zgodovinsko blizu po nekdanji Velikomoravski kneževini, kjer sta oznanjala evangelij v domači govorici sveta brata Ciril in Metod. Pravzaprav je bilo romanje nadaljevanje lanskega, ko smo se mudili na Slovaškem. Tam smo sveta brata "srečali" pri knezu Koclju v Nitri, tu pa doživljali tragično usodo nadškofa in metropolita Metoda v Velehradu, kjer naj bi tudi umrl.

Spoznali pa smo seveda tudi današnjo moravsko cerkev, metropolijo s sedežem v Olomoucu in pridruženo škofijo v glavnem mestu Moravske, v Brnu. Spotoma pa smo se preselili tudi v čas Napoleona in njegove bitke pri Slovkovu oz. Austerlitzu.

Takšna romanja z udeležbo 450 ljudi so res nekaj posebnega. Poleg geografije, zgodovine in umetnosti te prevzamejo tudi predveliko-nočno razpoloženje množice, slovesna skupna bogoslužja in seveda mnogo mnogo dobre volje med ljudmi.

Matej

OZNANILA

SVETO VELIKONOČNO TRIDNEVJE

28. marec - četrtek:
VELIKI ČETRTEK
Spomin zadnje večerje
Z iskreno hvaležnostjo in ljubeznijo obhajajmo spomin ustanovitve evharistije in duhovništva.

700 - hvalnice (v zakristiji)
1900 - obredi velikega četrtka
* umivanje nog apostolom
* obhajilo pod obema podobama
* po obredih meditativno raz- mišljanje, ki ga pripravilja mladina

29. marec - petek:
VELIKI PETEK
Spomin Jezusovega trpljenja in smrti na križu
V tihi in globoki ljubezni se bližajmo križu, na katerem smo bili odrešeni.

700 - hvalnice (pri Božjem grobu)
1500 - križev pot
1900 - obredi velikega petka
* opravilo božje besede
* slovesne prošnje za vse potrebe
* češčenje križa
* obhajilo
* po obredih bo češčenje Najsvetejšega pri Božjem grobu, ki ga pripravljajo člani ŽPS

30. marec - sobota:
VELIKA SOBOTA
Spomin Jezusovega počitka v grobu
Pomudimo se pri Božjem grobu in premišljujmo Jezusovo trpljenje in smrt.

700 - Blagoslov ognja. Tudi letos ministranti blagoslo-vljenega ognja ne bodo nosili po domovih, zato ste povabljeni, da se sami udeležite blagoslova.
- hvalnice - takoj po blagoslovu (pri Božjem grobu)
- češčenje Najsvetejšega pri Božjem grobu bo ves dan.
Blagoslov velikonočnih jedil:
ob 1100, 1400, 1500, 1600 in 1700
1900 obredi velikonočne vigilije
* slavje luči
* besedno bogoslužje
* blagoslovitev vode
* evharistično bogoslužje

31. marec - nedelja:
VELIKA NOČ
Praznik Gospodovega vstajenja
700 - vstajenjska procesija in slovesna velikonočna maša
Maše ob 830 ne bo! Večerna maša bo pa že po poletnem urniku: ob 1900!

1. april - ponedeljek:
VELIKONOČNI PONEDELJEK
Maše bodo kakor ob nedeljah.

Od Velike noči naprej bodo večerne maše zopet po poletnem urniku in sicer ob 1900!

21. april - nedelja:
Ob 900 praznik svete birme.