Budni bodite,
stojte trdni v veri,
možati bodite,
bodite moeni!
Pri vas naj se vse dela iz ljubezni.

/1Kor 16, 13 - 16/

ŽUPNIKOVO PISMO

BOG DAJ SREČO

Naj bo to moj prvi pozdrav, ko prihajam med vas kot župnik kodeljevske župnije. Prihajam med vas predvsem s to željo, da bi drug drugemu prinašali srečo, vsi skupaj pa gradili božje kraljestvo ljubezni in miru na tem koščku Ljubljane. Zato me sprejmite – v dobrem in manj dobrem – tudi vi z odprtostjo in enako pripravlje-nostjo.

Vsak duhovnik je izbran izmed ljudi in postavljen za ljudi. Župnik pa prihaja v župnijo v škofovem imenu, ki je prvi pastir krajevne Cerkve.

Vsi prav dobro vemo, da gre predvsem za to, da živimo skupaj in drug drugega spodbujamo v veri in v vsem dobrem.  Zato se veselim vseh sodelavcev na duhovnem, vzgojnem, pastoralnem ali pa tudi na čisto materialnem področju. Župnik brez faranov ne more nič! Res pa je, da ne morejo biti v župniji vsi "župniki". Skrb, odgovornost in odločitve so stvar župnika, vendar so lahko zares objektivne, kompetentne in daljnovidne ob soodgovornosti vseh in vsakogar. Sveta Terezika nas posebej vabi k pozornosti in zavzetosti za misijonsko delovanje Cerkve in naše župnije.

Posebej sem hvaležen Bogu, da naša župnija lahko gradi na osemdeset letnem duhovnem in vzgojnem bo-gastvu salezijanske karizme, duha in metode dela, predvsem v korist mladih. Vsi se trudimo za eno in isto božje kraljestvo, zato je možno vedno znova iskati stvari, ki nas povezujejo in medsebojno bogatijo.  Sobivanje in so-delovanje pa je umetnost, katere se moramo vsi skupaj vedno znova učiti.

vaš župnik Franc

ŽUPNIK MIRKO ODŠEL

Po osmih letih svoje dušnopastirske službe med nami na Kodeljevem, nas je zaradi zdravstvenih razlogov zapustil gospod župnik Mirko Rakovnik. Zato danes v tej "popočitniški številki" našega glasila že lahko preberete uvodnik našega novega duhovnega očeta.

Že okoli novega leta je g. Mirko, sicer športnik, prebolel več angin, kar mu je pustilo mnoge posledice, tako na sluhu, glasu, šumenju v glavi in splošnem razpoloženju oz. depresiji. Kdor je obiskoval letošnjo šmarnično pobo-žnost, je lahko takoj opazil njegovo slabo  zdravstveno stanje. Sem in tja se je sicer izboljšalo, vendar je sam čutil, da ima premalo moči za vodenje župnije. Tudi njegovi bližnji sodelavci smo to z njim čutili.

Že spomladi je gospod Mirko zaprosil salezijanskega pred-stojnika za "obdobje miro-vanja" ali za kakšno pomoč. Vendar pa je bilo tej prošnji v današnjem času splošnega pomanjkanja duhovnikov, pri salezijancih pa še posebno, težko ugoditi. Zato je salezijanski predstojnik našel rešitev v zamenjavi. K nam je za novega župnika prišel iz Škocjana g. mag. Franc Maršič. Omenjeno župnijo so salezijanci namreč predali Ljubljanski nadškofiji. Gos-pod Mirko pa, od katerega smo se neformalno sodelavci že poslovili na praznovanju njegovega godu in rojstnega dneva sredi julija, odhaja za duhovnega pomočnika v zamejstvo, na Občine nad Trstom, kjer je velika slo-venska salezijanska posto-janka.

Prav je, da se mu ob uradnem slovesu v nedeljo, dne 1.septembra, zahvalimo za vso požrtvovalno delo tudi v našem glasilu "Vrtnice". Zahvaljujemo se mu za duhovno bogate in vzpod-bujajoče uvodnike ter za vso skrb pri izdajanju glasila, ki "meri utrip" naše župnije in je tudi neke vrste njena kronika.

UMESTITEV NOVEGA ŽUPNIKA

Na praznik Marijinega vnebovzetja je prevzel našo župnijo naš novi župnik Franc, keterega uvodnik ste že prebrali. Pri župnijski sv. maši ga je slovesno umestil generalni vikar ljubljanske nadškofije g. Božidar Metelko ob navzočnosti salezijanskega predstojnika g. Dobravca. V imenu župnije je novega župnika pozdravil in mu zaželel božjega blagoslova predsednik ŽPS.

ORATORIJ 2002

Bolj ko se je bližal konec junija, bolj smo animatorji postajali nemirni. Kar naprej smo se sestajali, nekaj prav skrivnostno načrtovali, v župnišče nosili velike vreče polne razno raznega materiala, skratka bili zelo delavni. Seveda, kot vsako leto smo pripravljali oratorij za otroke. Kar naenkrat pa je prišla zadnja junijska sobota. Vrt župnišča je za nekaj ur oživel. Preizkusili smo namreč nekaj iger in delavnic.

In potem se je začelo. V nedeljskem popoldnevu smo pričakali otroke. Na kratko smo jim predstavili  dogajanje tega počitniškega tedna, odigrali uvodni prizor zgodbe o nadebudni druščini, ki se je podala v Egipt po Jožefovih sledovih, prvič slovesno dvignili zastavo oratorija, se razdelili v skupine in jim izbrali imena. Dan pa smo zaključili z igranjem igre "med dvema ognjema".

Dopoldnevi so se skozi ves teden začenjali z dvigovanjem zastave. Nato smo pohiteli v cerkev k molitvi. Tej je sledila zgodba, ki nam jo je pripovedoval naš župnik Mirko. Po zgodbi smo se porazgubili na delo po skupinah, kjer smo govorili o sodelovanju, resnici in laži, plemenitosti, o tem da je včasih treba reči tudi oprosti in o zahvali. Svoje "mojstrovine" so otroci prikazali na plakatih, ki so jih potem tudi predstavili drugim skupinam. Potem pa so prišle na vrsto delavnice. Najmlajši so se trudili v pravljični delavnici z igrico o Jožefu. Pripravili so vse od scene do lutk. Nato pa so se igrico tudi naučili zaigrati. Starejši pa so krožili med dobrodelno, ritmično in umetniško de-lavnico. Malo pred 13. uro so se delavnice končale in otroci so se zapodili po igrišču.  Najbolj pridni pa so pomagali pripraviti vse potrebno za  kosilo.

Popoldneve pa so zapolnjevale igre. Za to da bi lahko prišli na potrebno prizorišče, sta znanstvenika (Miha in Boštjan) naredila "odlično delujoč" časovni stroj s katerim sta hotela priti v Egipt in si od blizu ogledati dogajanje v Jožefovih časih.. Ker pa je stroj tako "odlično" deloval, smo se v ponedeljek znašli v daljni prihodnosti. Neustrašne posadke ve-soljskih  ladij so se podale na razburljivo in nevarno razi-skovanje vesoljskih pro-stranstev.  Na poti so jih čakale številne preizkušnje, pasti in nevarnosti, a so se prav vse posadke žive in zdrave vrnile domov.

V torek smo zopet pognali časovni stroj in se po neuspešnem poskusu vrnitve domov znašli v čudni deželi, med še bolj čudnimi bitji - Telebajski. Ti so za naše otroke pripravili kar nekaj iger, značilnih za njihov svet.

Sreda je bil prav poseben dan. Namesto običajnega urnika smo se s kolesi odpravili na izlet. Ko smo prispeli, smo pripravili vse za sveto mašo. Potem pa nas je s travnika pregnal jezen kmet in morali smo se pomakniti na bližnjo gozdno jaso. Še preden smo začeli z mašo, so se začeli zbirati temni oblaki in, še preden se je končala, je že zazvonil mobilni telefon. "Na Kodeljevem dežuje", so nam sporočili. Hitro smo končali z mašo in  namesto iger in piknika raje pohiteli domov. A dež je bil hitrejši in nas prav pošteno namočil. Razbežali smo se po celem Kodeljevem. Ko smo se posušiti, smo se vrnili in skuhali hrenovke, ki smo jih nameravali speči na pikniku. Ker nam je dež tako grdo pokvaril načrte, smo animatorji na hitro pripravili kviz in tako zapolnili sredino popoldne.

V četrtek sta nas znan-stvenika uspela pripeljati nekam kjer se jima je zdelo, da izgleda kot doma, le nekoliko pretiho in nekam skrivnostno je bilo vse skupaj. In nista se zmotila, kajti kar nenadoma se je pojavil Harry Potter  s svojo druščino. Seveda, znašla sta se na čarovniški šoli. Tu so otroke čakale številne preizkušnje. Tako so morali izdelovati čarovne napoje, iskati kamen modrosti, jahati na metli in še in še…

Petkovo popoldne nas je popeljalo v podvodni svet (spet ta zmešani časovni stroj). Tukaj se je seveda vse vrtelo okoli vode. Skozi številne igre, ob obilici vode in vodnih balončkov, je bilo težko ostati suh. Odhiteli smo domov, a smo se kmalu spet vrnili. Še dobro, da smo med dopoldanskim delom v delavnicah v cerkvi pripravili razstavo in pripravili projekcijo digitalnih slik, tako da so si lahko vsi, ki so prišli na zaključno prireditev, lahko med čakanjem ogledali delček celotedenskega dogajanja. Ko smo se tako vsi zbrali, se je prireditev začela.  Spet smo vključili časovni stroj in se znašli v sedanjem času, na oratoriju. Znanstvenika  sta imela veliko vprašanj in otroci so jima s pomočjo ani-matorjev razložili, kako oratorij  poteka. Seveda so na tej prireditvi najmlajši zaigrali svojo igrico, ritmična delav-nica pa je predstavila svojo skladbo, zaigrano na prav posebne inštrumente (samo-kolnica, pločevina, salonitne plošče,  prazne plastične posode…). Prireditev je zaključil župnik Mirko, ki je povedal nekaj besed. Potem pa smo si obljubili, da se prihodnje leto zopet srečamo, ter odšli vsak po svoje.

Na koncu pa naj omenim še ekipo brez katere letošnjega oratorija ne bi bilo mogoče izpeljati. Skozi cel teden so se trudili: Anamarija in Nejc Jakob, Mateja in Miha Rojko, Matej Petrišič, Maja Bobnar, Klemen Bedenčič, Lena Likar, Ana Setnikar, Saša Žust, ob pomoči nekaterih prijateljev in pod vodstvom avtorja tega članka.

Boštjan

KODELJEVSKI ANIMATORJI V TAIZEJU

Neke sončne nedelje še pred počitnicami nas je po maši pod stebriščem cerkve presenetil župnik in prekinil živahen pogovor z mahajočim modrim listkom, ki je opisoval poletne tedne v Taizeju. Potreben je bil le trenutek, sledilo je pomenljivo spogledovanje in že smo vedeli, da smo za stvar. Naj bo to kot nagrada za letošnji trud pri oratoriju, je še uspel povedati, nato pa smo pograbili tisti listek in se že začeli dogovarjat za termin.

Vsem je kar ugajal zadnji teden v juliju, tako da nam je po srečni, hitri in uspešni uskladitvi terminov preostalo le še obvestiti takrat neprisotne, prepričat mamo in očeta za dovoljenje, zbrat denar za akontacijo, napisat in poslat prijavnico, obiskat predhodne priprave, naredit nove “pasuše”, izpolnit izjavo za mladoletne in končno, dočakat 20. julij.

Res se je, po časovno enakih dnevih, ki pa so se nam zdeli še enkrat daljši, zgodila tudi tista sobota. Poslovili smo se še od nekaj prisotnih staršev, ki so se hoteli še do zadnjega prepričati, da bo z njihovimi sinovi in hčerami vse v redu, pa seveda od Mateje, ki se nam zaradi preveč svežega rojstnega lista ni mogla pridružiti, ter zasedli prve sedeže v avtobusu, ki je veselo pognal proti Italiji, Franciji, Chamonixu, Clunyju in nazadnje Taizeju.

Neprespana noč na premikajoči se in poskakujoči postelji je imela na nas bolj dolgosežni vpliv, kot bi pričakovali. Še vedno se spominjamo prvih molitev, ko smo med tišino, ki je trajala okrog 7 minut, zakinkali.

Pa da se vrnem k avtobusu. Svoje premoženje, ki smo ga pretovorili s seboj, smo morali lastnoročno odnesti v vas, kjer smo se znašli kot v neki novi deželi. Najprej smo se sprehodili pod lesenim zvonikom s petimi zvonovi, ki predstavljajo pet kontinentov, nato je pred nami zrasla (v širino, ne v višino) znamenita cerkev sprave, za njo pa smo našli pravcati kamp, kjer smo si izbrali prostor, na katerem smo pod šotori preživeli cel teden. Prišli smo še dovolj zgodaj, da smo se lahko udeležili nedeljske maše, ki nam je že začela odkrivati skrivnosti nam še nepo-znanega Taizeja.

Sem so hodili že naši starši, kar ti daje poseben občutek, sploh, če pomisliš, da je ideja enega samega človeka vzdržala toliko let in je še vedno prisotna. Brata Rogerja, ki je ustanovil skupnost in kar je nastalo v Taizeju, smo lahko tako videli že prvi dan, saj je prisostvoval vsaki molitvi, kljub svojim letom.

Po sprejemu, kjer so nas obvestili o poteku vsak-danjega urnika, o različnih skupinah, kjer se udeleženci vsega sveta razdelijo v majhne skupinice in izmenjavajo izkušnje ter spoznanja, o delavnicah, ki ponujajo nove in privlačne priložnosti za osebno rast, o razdelitvi v delovne skupine, ki pospravljajo, čistijo, urejajo, pomagajo na 100 in 1 način, smo se utaborili v naših novih platnenih domovanjih, ter se polni novih spoznanj odpravili k počitku.

Vsak naslednji dan je bil presenečenje zase. Ponoči nas je premrazilo in ko smo zjutraj vstali, smo se vprašali, kako bomo čez cel teden vzdržali z eno jopico in enimi dolgimi hlačami?! Vendar je sonce hitro segrelo ozračje, tako da smo se optimistično odpravili novim doživetjem naproti.

Zjutraj smo se najprej udeležili molitve, nato smo v vrsti željno čakali zajtrka, potem pa so že sledili prvi pogovori v skupinah, kjer smo spoznali dobesedno pol sveta. Taize je res vasica sredi Francije, vendar ko postaneš del njenega ritma, se tega, da si pravzaprav v Franciji, skoraj ne zavedaš. No ja, maše v francoščini in večinska uporaba tega jezika sta nekaterim delala velike težave, sploh pa vaje v strpnosti.

Po opoldanski molitvi je sledilo kosilo, potem pa smo imeli popoldan še veliko časa za pevske vaje, pomivanje stranišč, odnašanje smeti ali obiska kakšne delavnice. Da bi opisala in naštela vse vtise, bi zmanjkalo prostora v Vrtnicah, ali pa bi morali dodati prilogo-Taize.

Namreč, vsak izmed nas je ta duhovni teden doživel na svoj način, vse teme, ki smo jih obravnavali, vsa poznanstva, ki smo jih na novo sklenili, so se vsakega posebej, drugače dotaknila, zato bi bilo za naslednje Vrtnice zanimivo, ko bi vsak napisal nekaj vtisov, za zdaj pa je bil to le okvirni opis dogajanja tam, v gričevnati pokrajini za Mt. Blancom. ;o)

Anamarija Jakob

POROMALI SMO NA MADŽARSKO

Ja kaj pa je na Madžarskem kaj "romarskega ", da se letos odpravljate tja? je vprašala neka naša dobra duša. Tisti, ki vsako leto v organizaciji turistične agencije Quo Vadis konec junija poromamo v kakšno tujo deželo, spo-znavamo v prvi vrsti njeno kulturo, ki zaobjema, tudi in predvsem, njeno krščanstvo, to je pokristjanjevanje, svetnike, cerkve, božja pota in današnji "obraz" tamkajšnje Cerkve.

In tako smo prav to hoteli letos spoznati na štiri-dnevnem potepanju po Madžarski. Mora biti že nekaj na tem, da tako slavijo svojega kralja sv. Štefana, ki je deželi dal trdnost, krščansko kulturo, državnost in narodno identiteto. Še danes imajo njegovo krono na najbolj častnem mestu sredi parlamenta! Tako torej. In smo šli. Že osmo leto zaporedoma: po Rimu, Bavarski, Normandiji, Švici, Tirolski, Lurdu in Poljski.

Zbralo se nas je za trikratni apostolski zbor, pa seveda naš (že bivši) župnik Mirko. Sami znani obrazi. Tudi tisti "pridruženi župljani". Skrat-ka, vsakoletni "razširjeni agape". Le mladine nismo letos "vlačili" s seboj. So imeli druge načrte. Bilo je jutro, 27. junija. Pot nas je vodila preko Pomurja in Lendave v osrčje madžarskih ravnic, najprej v porečje reke Zale.

Čeprav se je naše romanje kot vedno začelo z molitvijo, pesmijo, dobro voljo in s siceršnjo tradicionalno kuli-narično darežljivostjo, smo že tu, ob tem porečju in malih jezercih prisluhnili "ro-marskim vsebinam". V duhu smo se prestavili 1800 let nazaj v antične čase slavne Panonie, plemiča (sv.) Martina iz Claudie Colonie Savarie in se nato zaustavili ob knezih Pribini in Koclju. Takrat, v 7.in 8. stol., ko Madžarov še ni bilo nikjer, je Veliko-moravska segala tudi v te kraje. V Blatenskem kostelu (Zalavarju) sta se pri njiju ustavila tudi sv. brata Ciril in Metod.

Kmalu smo zagledali "madžarsko morje" Blatno jezero. Ustavili smo se na polotoku Tihany, in sicer ob nekdanji imenitni opatiji iz 11.stol., ki jo je ustanovil kralj Andrej. Cel polotok je eno samo turistično naselje z mnogimi s slamo kritimi delavnicami in trgovinicami, kjer prodajajo keramiko in znane madžarske prte ter druge vezenine. V čudovitem in vročem opoldnevu smo prvič posedli po senčnatih vrtovih gostišč.

Popoldan smo namenili Solnemu belemu gradu – Szekesvehervarju, kjer so kar 500 let  kronali madžarske kralje in sicer vse do prihoda Turkov. Tu smo spoznavali pokristjanjevanje te dežele, prvo cerkveno upravo, predvsem pa Vajka, ki se je dal krstiti in postal Štefan, prvi apostolski vladar. Obiskali smo stolnico, jezuitsko cerkev, se sprehodili mimo škofijske palače in se končno zazrli v ruševine, ki so ostale iz tega slavnega 11.sotl.

Ves drugi dan je bil namenjen raziskovanju glavnega mesta, Budimpešte. Začeli smo s sv. mašo v sami baziliki sv. Štefana sredi mesta. Naš bogoslužni prostor je bila kapela relikvij. Tam pri oltarju je imeniten relikviarij, v katerem je shranjena roka sv. Štefana in ga večkrat tudi nosijo v procesijah širom dežele. Tudi vsa poslikava in barvna okna so posvečena njegovemu življenju. Sama cerkev ali templon, kakor ji pravijo, je mogočna klasi-cistična stavba.

Sledil je ogled parlamenta.  Koliko varnostne kontrole! Pri naši Joži so varnostniki vedno kaj našli, kar je povzročilo "piskanje". Parlament je ogromna neogotska stavba ob Donavi. Šele zadnja leta v demokraciji je postal politično središče. Še celo v rajnki Avstroogrski je imel veljavo. Vodnik nas je popeljal po čudovitem stopnišču v vse sobane in tudi v eno izmed dveh dvoran, kjer sedaj zasedajo poslanci. Pod kupolo te mogočne stavbe pa je v stekleni vitrini madžarski narodni in verski ponos, znamenita Štefanova krona s še bolj znamenitim, postrani nagnjenim križem. V tihoti smo ganjeni počakali, da se je tu slovesno zamenjala straža.

Predno smo nadaljevali popoldanski ogled smo smuknili po trgovinah, da domov prinesemo to in ono, pa čeprav je to le vrečka "ta sladke madžarske paprike". Matej je dejal, naj jo le kupimo, saj naša ni drugega "kot mleta opeka". Nadaljevali smo s panoramskim raz-gledom na mesto iz starega Budima, to je, iz Ribiške trdnjave in iz Citadele, se spomnili sv. Gelerta, škofa, desne roke sv. Štefana, ki so ga nasprotniki zaprtega v sodu pahnili s hriba v Donavo. V Matijevi cerkvi, imenovani po kralju Matiji Korvinu (kralju Matjažu) smo občudovali poslikave, se spomnili Turkov in si ogledali tudi zakladnico, ki je na zgornji galeriji cerkve. Po vseh popoldanskih ogledih nas je popeljala visoka, mična in koketna domačinka, nam je natresla še vrsto zanimivosti iz današnjega madžarskega vsakodnevnega življenja.

Madžarska je imela zelo zanimivo versko in cerkveno zgodovino. Prva škofija, ki je danes metropolija in sedež madžarskega primasa, je nastala že v 10. stol in sicer ob Donavi na meji z današnjo Slovaško. To je Ezstergom. Na griču nad mestom kraljuje bazilika izjemnih razsežnosti, že od daleč vidna. Je največja cerkev na Madžarskem, posvečena pa Marijinemu vnebovzetju. Sv. mašo smo imeli v mogočni, a kar mrzli kripti na grobu znanega kardinala Mintszentyja, ki je veliko trpel pod komu-nizmom.

Da ta "izem" še vedno po malem straši, so nas poučili številni demonstranti, ki so nosili rdeče kartončke z napisom D209. To je bila številka nekoč tajnega agenta, ki je pred kratkim postal ministrski predsednik in je v tem času tu v Ezstergomu gostil neko mednarodno konferenco. Mi smo demon-strantom le pokimali, da "poznamo te stvari" in smo se z njimi slikali. Za baziliko pa smo se potem slikali še "bolj po romarsko", saj so tam pred kratkim postavili čudovit spomenik začetkom krščan-ske vere v svoji domovini.

Najpomembnejše versko in kulturno središče Madžarske skozi vso zgodovino, tja do 19.stol., je bil benediktinski samostan Pannonhalma. Ustanovil naj bi ga v 4. stol. sam sv. Martin. Mogočni samostan oziroma opatija stoji na hribu, vidna daleč na okoli. Zato mu rečejo kar "madžarski Monte Casino". Za ljubitelje krščanske umetnosti je bil ogled bazilike, križnega hodnika, galerije, knjižnice in zakladnice pravo duhovno doživetje. Ta "Sveta gora" je danes verska gimnazija. Sploh je danes na madžar-skem kar 29 katoliških srednjih šol, pa 43 osnovnih  in 18 vrtcev...

Zadnji dan romanja smo namenili zahodnemu delu dežele, ki meji na Avstrijo, to je županiji Vas. Že na večer prejšnjega dne smo v Sopronu na degustaciji vin spoznali tukajšnje vinogradništvo in vinarstvo, zlasti Modro frankinjo, ki so jo za časa Napoleona prodajali za "trdnejše modre franke". Tudi Blaž je nam in gostitelju "eno solo" zapel.

Po sv. maši v cerkvi sv. Jurija smo obiskali Fertot, kjer si je znana knežja družina Ezsterhazy zgradila baročni dvorec. Pri tej družini je tu večji del življenja preživel in ustvarjal skladatelj Joseph Haydn. Ogledali smo si grad in dodobra spoznali tega velikega cerkvenega skla-datelja, saj tudi naš kodeljevski zbor včasih zapoje kakšno njegovo mašo. Pa še kratkemu koncertu smo prisluhnili.

Pot nas je potem vodila preko ljubkega srednjeveškega Kozsega, ki ga je general Jurišič z zvijačo rešil Turkov, tja preko rojstnega kraja sv. Martina, Szombathelyja, do najlepše romanske bazilike na Madžarskem, do Jaka. Tu, v temnem in skrivnostno osvetljenem božjem hramu smo za zaključek zapeli pete litanije Matere Božje. Spoznali smo še enega Martina, tega iz Jaka, plemiča, ki si je za pokoj svoje duše omislil tako lepo svetišče. In danes hodijo to svetišče mnogi občudovat in se tudi poročat vanj. Le kovance je treba stalno metati v avtomat, da se luč prižge in se vsaj kaj vidi.

Marsikaj bi morali še opisati, naše petje, molitve, Mirkotove pridige, naše agape, ki so se vršile kar naprej. Tudi v avtobusu, ki sta ga spretno krmarila naša znanca Janez in Andrej se je vedno kaj ponujalo, zlasti tisto za "splahniti male grehe". 

Tako smo se že pozno zvečer preko  Porabja in Goričkega vračali sem, nazaj na Kodeljevo.  In si rekli: tradicija velja! Tako kot sv. Primož, Višarje, Koprivnik, oktobrsko romanje in še kaj!  Podpisanega pa mnogi že sedaj priganjajo, naj začne gledati po zemljevidih in jih drugo leto preko Matije iz "Quo Vadisa" spet kam popelje, da bo lepo, koristno in pobožno. Oh, ko bi bil v Sveti deželi že enkrat ljubi božji mir! No, tudi v bližini so še imenitni "sveti kraji".

Matej

AGAPARJI

Ali ste že slišali za to besedo? Najbrž ne. Morda pa veste kaj pomeni grška beseda "agape". Pomeni prijateljsko druženje, medsebojno razumevanje in v krščanskem smislu preprosto medsebojno srečanje "v Kristusu". V praktičnem smislu pa pomeni medsebojno pogostitev, kot nadaljevanje sv. maše.

In tako se nas že vrsto let po župnijski sv. maši ob 8.30 dvanajst župljanov, kot apostolov, zbira zdaj pri tem, zdaj pri drugem članu te skupnosti. Za kakšno urico na klepetu ob kavici in ob "domačem".  Pa še kakšen "štrudelj se čisto slučajno najde". Sami sebe torej imenujemo Agaparji. Včasih tudi kofetkarji. Ni nas vedno 12. Pa se nam včasih pridruži tudi kak drug somišljenik. Zanimivo nas je poslušati. Menimo se o kulinariki, rožah, zdravilnih rastlinah, izletih in potovanjih, politiki, o veri in Cerkvi, o duhovnikih. Včasih tudi kaj pokritiziramo.

Do take "svete druščine" pa je prišlo pred leti, in to je pomembno, čisto spontano. V mrzlih zimah smo bili po maši že premraženi, in ko smo še skupno drobili  proti svojim domovom, se je vedno našel nekdo, ki je povabil ostale: "Pojdimo se za hipec k meni pogret na enega domačega". In danes, po maši, ali celo pred in med mašo, samo s prstom namigneš, kam je "treba" to nedeljo iti. Včasih nas je kar več takih, ki vabimo! In to je dobro!  Ni pa edino naše druženje tisto po nedeljski maši. Praznujemo tudi godove in rojstne dneve, seveda več članov skupaj, in gremo tudi na izlet ali na kako božjo pot. In tudi župnika včasih povabimo na agape.

Bistvo vsega ni kavica ali klepet, ampak občestvo. Dobro pa bi bilo, da bi v župniji nastajala tudi druga spontana občestva. Taka nastajajo, če greš k sv. maši peš. Z avtom potem domov le odbrziš. Če ste še katera taka občestva se oglasite v naših "Vrtnicah" in povejte kaj o sebi! Mi, ki sta nam nedeljska maša in pridiga "prekratki"  smo sledeči: Joži, Sonja, Jelka, Tinca, Nada, Amalija, Blaž, Brane, Franci, Zdravc, Lojze in podpisani

Matej

OZNANILA

OKVIRNI URNIK VEROUKA 2002/2003