"Bodite torej budni, ker ne veste,
kdaj pride hišni gospodar - zvečer, opolnoči, ob petelinjem petju ali ob zori, da vas ne najde spečih,
če pride nanadoma."

/Mr 13, 35-36/

ŽUPNIKOVO PISMO

"Pridi k nam tvoje kraljestvo, zgodi se tvoja volja!"

Ali pa se odrešenje med nami ne dogaja!

Čas srečanja z Bogom, čas zavzetosti v osebnem in družbenem življenju, čas molitve in zakramentov, zlasti spovedi, vse to so okoliščine, po katerih bo “spočet” Novorojeni v našem življenju in v naši družini.

In potem bo želel oznanjati, delovat, pričati ... v nas in po nas, v župniji Kodeljevo, in širše.

vaš župnik Franc

Ko se ponoči pred svojim godom prav potihoma prikrade v naša stanovanja sv. Miklavž in obdaruje otroke, se mnogi v današnji zmedi vseh mogočih  "dobrih možičkov" sprašujejo, ali je ta vrli mož sploh kdaj živel. Da bi opravičili druge novodobne "obdarovalce", pravijo, da je Miklavž preživeli misticizem. A je edini izmed vseh, ki je resnično živel. Pa še svetnik je. Še več, vemo celo od kod je doma! Pa poglejmo:

Na južnih obalah Male Azije, v današnji Turčiji, v bližini turistične Antalije, leži mestece  Kalea. Tri kilometre odtod pa so v priobalnem močvirju še danes vidne ruševine antičnega pristanišča Andriake. Ohra-njenih je le še nekaj stavb, zlasti t.i. Hadrianova kašča. Sicer so pa tu izredno lepe plaže in čedalje več hišic za turiste. Pristanišče je pripadalo višje ležečemu mestu ali nekropoli imenovanemu Myra (danes Demre). Ta leži prav sredi pečin nad današnjim Kaleajem. V votlinah okoli te nekropole so vklesani mnogi grobovi.

V eni izmed jam stojijo ruševine velike cerkve, posvečene sv. Nikolaju (turško: "noelbaba"). Domačini pravijo, da je bil znan po tem, da je spuščal v dimnike hiš vrečke s kovanci kot doto za mlada dekleta, da bi se ta lahko poročila. Resnično, Nikolaj je bil tu škof v 4. stol. Kuga mu je zgodaj pobrala starše, veliko premoženje, ki ga je podedoval, pa je razdelil med reveže. Večkrat je kot škof poromal tudi v Sveto deželo, čeprav so takrat še preganjali kristjane. Imamo celo zapis o njegovem sodelovanju na neki cerkveni sinodi.

V 5. stol. se je njegovo čaščenje uveljavilo v Vzhodni cerkvi, kjer je bil najbolj priljubljen svetnik. V začetku je bil zavetnik mornarjev. Na Zahodu je postal znan od 11. stol, ko so križarji l. 1087 njegovo truplo prenesli v Bari na jugu Italije. Še danes imajo tu na njegov god velike slovesnosti.

                                                                             Matej

ANAMARIJA JAKOB

Kdo izmed Kodeljevčanov ne pozna visokega čednega dekleta, ki že nekaj časa kraljuje za našimi orglami. To je Anamarija. Prihodnje leto bo štela že dvajset pomladi. Vidimo in slišimo jo tudi peti. Pa Božjo besedo nam večkrat podaja izza ambona. In zato se nam je zdelo nadvse primerno to dekle prositi, da našemu bralstvu še sama  kaj pove o sebi. Izhaja namreč iz številne in globoko verne družine Jakob.

Dobiva se v soboto zvečer. Kje neki drugje, kot v cerkvenih prostorih. V župnijski pisarni. Naša vrla mladina, njeni sovrstniki, tam vedno kaj delajo. Ta hip so Eva, Miha, Klemen, Maja, Nejc  in še kdo pripravljali igrico za Miklavža.

Joj,  pa sem res tako pomembna?

Lepo te prosim, saj si vidna oseba, pa še mlada povrhu. Velik del prostega časa preživiš v župniji? (se ne dam)

Ja, sedaj smo pa res dobra družba, razumemo se in radi kaj naredimo za mlajše.

Seveda, saj so " srednješolske muke že za tabo. Končala si Škofijsko gimnazijo v Šentvidu. Te je očarala?

Oh! Ampak, ko si tam, v njenem kolesju, imaš drugo mnenje. (Malce se popraska po kolenu in nadaljuje). Doživiš jo kot strogo. Vse je urejeno, po pravilih. Vse jasno. V zakulisju pa se, kot povsod, marsikaj dogaja. Tam je lepo in pestro. In to ti ostane v spominu. Profesorji, čeprav mlaj-ši, so res na višini. Poznam študentko, ki je postala že tamkajšnja profesorica.

In kaj je bilo tisto najlepše? (podrezam)

To so pa različne dejavnosti, krožki, glasba. Zlasti okoli adventa in božiča je bilo lepo. Delali smo tudi jaslice. Da imajo polno pevskih zborov in orkestrov, pa veš.

Saj res, kako pa neverna mladina v tej šoli?  

Brez problema. Sodelujejo. Tudi pri obvezni maši, npr. v začetku adventa. Sicer so v manjšini, a poznajo pravila šole. Tudi duhovna misel na začetku in na koncu pouka, ki jo pripravi katehet, je zelo široka in za vse sprejemljiva.

In sedaj si glasbenica. "Mimogrede" si naredila še srednjo glasbeno šolo…

Uh, to me pa veseli, zavzdihne. Sedaj sem študentka! Študiram na glasbeni akademiji. Veseli me klavir. No, saj smo imeli tudi na Škofijski gimnaziji veliko glasbe. Tu pa doživiš novo razsežnost glasbe, tu res začutiš umetnost. Nekaj, kar te dviga in spodbuja. Neko duhovnost.

Za našimi kodeljevskimi orglami te pa že nekaj časa opazujemo, ali ne?

Začelo se je pa slučajno. Nadomeščati sem morala Darjo. Moj ognjeni krst je bila melodija "Jagnje Božje"., ki sem jo pa "zafušala".. Sedaj mi pa že gre. Ni mi treba več preizkušati tipke pred sv. mašo. Si jih kar med pridigo ogledam in preštudiram, pa tudi med molitvenim delom. (Se zasmeje in si pogladi lase. Pravzaprav čop, ki ga  ima ta večer)

V tem mandatu si tudi članica Župnijskega pastoralnega sveta. Ali nimaš nič treme, ko se kdaj oglasiš? 

V začetku sem bila malo v dvomih, kaj naj tam počnem. Izrazim pa naše mladinske želje in potrebe.

Po dolgih letih imamo res dobro mladinsko veroučno skupino. Lepo vas je gledati!

Zaenkrat je še srednješolska. Bo pa, upam kmalu študentska. Sama sem že. Ker smo približno ena generacija in skupaj držimo. Smo ena taka ful dobra družba. Take kot so nekoč bile za časa Cirila. Obdržali se bomo, ker nas župnija rabi. Pogrešam pa nekoliko starejših od mene. Zato hodim ob sredah še k "pravim" študentskim srečanjem k frančiškanom. K patru Gostečniku. Saj veš kaj ima on: odnosi, dekle, fant in podobno.

Kaj pa tu, ob četrtkih? 

Pri Stanetu smo predelali vse teme, ki nas žulijo, pri Mirkotu bolj sv. pismo, pri sedanjem župniku pa še skupaj iščemo pravo vsebino. Radi bi čimveč pridobili. Tudi molitev je potrebna.

Saj ti pa verouk že učiš! Kako pa to?

V začetku je bil to kot en hec. Župnik mi je ponudil prospekt o Teološko pastoralni šoli. Ja, da boš lahko učila! mi je dejal v smehu. Saj sam vsega ne zmorem! Na, ta je pa prehuda, sem si mislila. Ja, res je, imam 6. razred. Kot veš imamo še eno laično katehetinjo, ki ima pa 3. razred.

In? (sem radoveden)

Se znajdem. Gre. Z otroki se da pogovarjat. Mislim, da se imamo lepo in jim dam nekaj življenjskega. Ne tako suhoparno kot v šoli. Tem otrokom sedaj skušam približati Božje odrešenje. Pa o osebni rasti se pogovarjamo.

Torej obiskuješ tudi Teološko pastoralno šolo. Kaj pa je to ?

Ta tečaj ali šola traja dve, oziroma štiri leta. V dveh letih se učiš dogmatike, sv. pismo, cerkveno zgodovino,... skratka poglabljaš se v veri, naslednji dve leti pa, če želiš, so na vrsti katehetika in podobni predmeti. In potem si diplomirani laični katehet. Teh je čedalje več. Tudi tečaj je poln. Mene to veseli in me je kar zagrabilo. Iz Kodeljevega obiskujemo šolo jaz in dve Maji.

Zelo lepo, ni kaj reči. Imaš pa že izkušnje kot animator, kajne?

Več nas je t.i. animatorjev. Pravzaprav vsi v naši veroučni skupini. Ta izraz so vpeljali salezijanci in se sedaj splošno uporablja. Animatorji smo postali avtomatično.

In v čem je animacija?

To je pa tako: Otrocim veroukarji 6.,7. in 8. razreda so najbolj problematični. Na oratorijih, to je "duhovnih delavnicah" smo vez med duhovnikom in otroci. Vodimo manjše skupine. Delamo tisto, kar duhovnik ne more ali ne zmore. Zlasti na duhovnih vikendih v naravi, to je na Uskovnici, na Koprivniku, pa še kje. Pa tudi lažje najdemo stik z otroki in jih zato lažje animiramo. Zgled pa vleče. V nekem smislu smo tudi pričevalci. Pokažemo, da se more živeti kot kristjan tudi po birmi.

Kaj pa sicer še počneš?

Rada igram kitaro, pa v hribe in sploh v naravo rada hodim. Sicer pa rada "filozofiram"! Kot vsak mlad človek. (in se prešerno nasmeji)

Kaj bi še dodala? Kakšno misel morda?

Au desous les nuages ciel est toujours bleu !

?! Kar po francosko?

Ja, nad oblaki je nebo vedno modro!, je rekla naša zavetnica sv. Terezija.

Seveda in hvala ti za vse. Bom točno tako zapisal!

                                                Pogovarjal se je Matej

DEKANIJSKO SREČANJE ŽPS

V soboto, dne 16. oktobra smo se zopet srečali člani Župnijskih pastoralnih svetov naše, to je vzhodne ljubljanske dekanije. Srečanje je gostila župnija sv. Križ na Žalah. Tokratno vsakoletno srečanje je bilo, v nasprotju s tradicijo, dopoldne. Vseh skupaj nas je bilo okoli sto, iz naše župnije pet.

Po uvodnem predavanju škofa Andreja Glavana o tem, kako sklepne dokumente Plenarnega zbora cerkve na Slovenskem prenesti v delo in življenje pastoralnih svetov ter župnij, smo prisluhnili tudi predavanju članice ŽPS iz Dola, torej laikinje.

Njeno predavanje o odnosu župnik – župljan je bila izredna poživitev. Že njen suveren nastop, nenavaden besednjak in misli povedane brez "dlake na jeziku" nas je vzdramil. Miške ni bilo slišati, kot se reče. Razkrivala nam je poti in stranpoti tega odnosa. Kritika je letela na nekatere pastoralne metode, pa tudi na naše reakcije na njih. Za nekatere so bila njena stališča morda preostra.

V delovnih skupinah smo si nato izmenjavali izkušnje s teh področij dela. Nismo pa mogli "ubežati" nekaterim resničnim težavam, ki izvirajo iz t.i. pastoralne nedoslednosti. Zato je bila plenarna razprava kasneje silno živahna, na trenutke celo polemična, a vendarle koristna.

Srečanje smo zaključili v sproščenem kramljanju ob dobrem opoldanskem golažu in drugih dobrotah, ki so nam jih pripravile "domačinke" .

                                                                             Matej

PASTORALNA (NE)DOSLEDNOST

Ne bi bilo prav, da se ne bi seznanili, dragi bralci, o čem smo razpravljalci na tem srečanju imeli tako živo in burno razpravo. Gre enostavno za tole:

V župnijski pisarni zazvoni telefon. Nekdo na drugi strani žice vpraša, če je to pravi naslov za krst otroka. Ja, je, odgovori župnik. "Ali je zato treba k vam priti?", je vztrajen glas. Seveda. Pa prinesite še to in to. Ojej, papirje, kakšne papirje?, se začudi glas. Ja, poslušajte, koliko pa ta hec stane?

Župnika lahko kap, ali pa lahko opazko tudi presliši. Problem pa ostane: ali naj tega otroka, ki ga bo nekdo prinesel, krsti, ali naj to odkloni. Gre preprosto za to, ali je krst kot zakrament sveto znamenje ali pa, kot za nekatere,  hec.

Današnji čas nas "navaja" na to, da imamo do nečesa neodtujljivo pravico. Naša želja je pravica in to je treba  upoštevati. Osebna pravica je nad vsem. Torej imam, veren ali neveren, pravico do te cerkvene "usluge". Posebno če sem veren, zato, ker vem, da bo krščenec prejel "zakramentalno osnovo", ki mu bo še prav prišla, ko se bo kot odrasel odločal med vero in nevero. Sicer pa, o krstu odločava jaz in Bog. On daje milost, jaz jo v imenu otroka prejmem. Duhovnik pa naj to omogoči. Ja, pa ja ne bo otrok zato pogubljen, no ja nezveličan, da se lepše sliši, če ne bo krščen.

Odgovor na to je dvojen. Prvič, zakrament ima smisel le v veri. Bog sicer deluje, a le z našim delovanjem v veri. Če ne je res vse skupaj "hec". Problem pa je v tem, da nihče ne more reči, da ima zadostno vero, in tudi nihče (župnik) ne more reči, da prinašalec otroka h krstu nima dovolj vere. Sicer pa vemo, da že pri obhajilu rečemo: "Gospod nisem vreden…"

Drugi del odgovora pa je pomembnejši. Krščanstvo je namreč občestvena vera ali pa ga ni. Je medsebojno dajanje in prejemanje. S tem je med nami  Kristus in mi v skupnosti v Svetem Duhu živimo kot Cerkev  to skrivnostno Kristusovo navzočnost. Naš Bog ni bog posameznika, ampak skupnosti. Je Emanuel, Bog z nami. Kristus je vdihnil svojega Duha kot "prazakrament" apostolom, zbranim skupaj. "Kjer sta dva ali trije zbrani v mojem imenu, sem jaz sredi  med njimi", pravi Jezus.

To pomeni, da je vsak zakrament, torej tudi krst, stvar verujoče skupnosti. Ta je tudi garant za "uspešnost" zakra-menta. Že verna starša  s svojim zgledom  sta taka skupnost, cerkev v malem, boter pa je le predstavnik širše skupnosti, župnije. Zakrament  je sicer milost, dar božji, vendar je stvar trajanja, neprestanega člove-kovega odločanja. Vsak zakrament  je neko stalno "božje pomagalo" v naši duhovni rasti. V zgodbi odrešenja vsakega posameznika in skupnosti. Seveda v veri! Ali se rožo posadi v puščavi?   

Kaj torej storiti? Eni pravijo, zakrament ni hec, so sveta znamenja verujoče skupnosti. O tem govori Katekizem in Zakonik cerkvenega prava. Zato se ga ne podeli. Drugi pravijo, naj ne oviramo Božje milosti, ki bo po krstu v tem krščencu, da bo imel nekaj korenin,  ko se bo sam odločal. Sicer pa, ne odganjajte ljudi, vse "ki v srcu dobro mislijo" sprejmite. In tako ljudje hodijo iz župnije v župnijo, če bodo naleteli na župnika "razumevajočega in širokega srca”.

Dragi bralec! Kot moder in osveščen kristjan moraš imeti o tem vprašanju svoje stališče. Če ga nimaš, si ga v izobraževanju in premišljevanju izkristaliziraj. Pa moli  za duhovnike v stiski! 

                                                                   Matej

SEJA ŽPS

V torek, 26. novembra smo imeli drugo plenarno sejo Župnijskega pastoralnega sveta v tem pastoralnem letu. V ospredju razprav so bila vprašanja povezana, z bližnjim adventno božičnim časom. Izmenjali smo si poglede tako na miklavževanje, razne duhovne obnove, na izdelavo jaslic, božično devetdnevnico in polnočnico samo s spremljajočim programom. Podrobnejše delo smo zaupali komisijam ŽPS, ki nekatere dejavnosti že izvajajo. Sledila so razna poročila, tako iz dekanijskega srečanja ŽPS, tečaja za člane Karitas v Celju in še marsikaj drugega.

DNEVI KARITAS V CELJU

V Celju, v duhovnem središču Sv. Jožefa  je bil  v dneh od 24. do 26. oktobra mednarodni simpozij zdravstvene pastorale z naslovom: "Župnijska Karitas v luči Plenarnega zbora Cerkve na Slovenskem". V imenu župnijske Karitas sem se tega simpozija udeležila tudi sama.

V programu simpozija so bile zapisane besede apostola Mateja: "Tako torej vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, tudi vi storite njim!" (Mt 7,12). Ta moto nas je spremljal vse tri dni bivanja in dela v Celju. Prvi uvodni dan nam je tajnik Slovenske Karitas Imre Jerebic predstavil nove izzive, predvsem našo slovensko vizijo delovanja, drugi pa tudi mednarodno.

Drugi dan smo se najprej poglobili v temelje krščanskega socialnega nauka, ki navdihuje naše delo, predvsem pomembnost duhovne dimenzije za humane odnose med ljudmi.   Popoldan pa je bil namenjen sodelovanju župnijskih Karitas s podobnimi humanitarnimi organizacijami. Delo tega dne smo končali v "delavnicah", kjer smo si izmenjavali izkušnje.

Zadnji dan, v sobotno, smo ovrednotili našo dejavnost v luči Plenarnega zbora Cerkve na Slovenskem. Zlasti pri "okrogli mizi" smo predstavili zelo različne poglede na smernice omenjenega zbora.

Takšnega vsakoletnega srečanja sem se udeležila že tretjič in ni mi žal. Nasprotno, bogatejša sem   z novim vedenjem in izkušnjami. Vabim pa tudi druge, da se mi kdaj pridružite.

Marija Anžlovar

POROMALI SMO NA NOTRANJSKO

Zadnja leta smo v mesecu oktobru organizirali enodnevno župnijsko romanje. Tako smo "na romarski" način spoznali marsikateri lep košček naše domovine. Letos je bila na vrsti Notranjska. Gospod župnik Franc je bil zelo vesel te naše tradicije in je bil brž zato. "Seveda, pa še salezijanski

mladinski center v Cerknici si bomo ogledali", je pokomentiral.

In tako se nas je v soboto, 19. oktobra zjutraj zbralo za en avtobus župljanov. Same zveste duše! Pot nas je najprej vodila v že obljubljeno Cerknico. Še v megli, ki se je po deževni noči dvigala iz Cerkniškega jezera, smo najprej seveda zavili v župnijsko cerkev. Že od daleč jo lahko vidiš, kako kraljuje nad naseljem. Okoli nje so ostanki tabora še iz turških časov. Dan smo pričeli s sv. mašo. In kakor se za "pol deveto" mašo spodobi, je ministriral kodrasti Urban.

Sledila je "kavica", kot se reče. A kavo se ne gre piti ampak doživeti. Zakaj pa ob tem ne bi spoznavali pokrajine, kjer smo. In Cerkniškega jezera? Ustavili smo se torej na turistični kmetiji Logar v spomeniško zaščiteni vasi Žerovnici. Gospa nas je v dnevni sobi, kamor smo se zbasali, postregla z medico, kavo, flancati in grozdjem.  Z veliko ljubezni do domačije, vasi, dežele in ljudi nam je predstavila "bio" kmetovanje, kmetijo in sploh življenje, ki na vasi izumira. Čeprav primožena Belokranjka je govorila s takim žarom in nam podala tako globoko življenjsko modrost, da smo si rekli : "To je pa današnja taglavna pridiga". Njen mož, domačin, pa nam je predstavil knjigo o tej vasi.

Polni prijetnih vtisov smo se podali ob robu jezera proti gradu Snežnik. Ravno smo hoteli noter, saj smo bili do sekunde točni, ko so med naš "špalir" prišli svatje z novoporočencema. Znameniti grad torej tako ali drugače živi, kar je zasluga zagretih doma-činov v Kozarišču. Zadnjega lastnika gradu pred II.svet. vojno so tako cenili, da so se družno uprli povojni "kraji premoženja"..  Simpatični kusto-sinji sta nas razdelili v dve skupini (stropovi ne prenesejo več velike teže!) in nas vodili iz sobane v sobano. Za konec smo se še malce sprehodili po okolici, kajti namenili smo se na kosilo.

Tokrat je bil naš cilj izletniška kmetija Kontrabant v Dolenji vasi pri Cerknici. Ob izvrstni hrani, kakor je ugotavljala naša Joži, so se nam razvezali jeziki. Pa še farmo konj smo si ogledali. Naš župnik pa je po dolgem času v lastniku kmetije spoznal svojega nekdanjega prijatelja.

Popoldne je bil namenjen resnejšim temam. Ustavili smo se namreč v Grahovem, v novi cerkvi. Čudoviti župnik, Metod Lampe, nam je na živ način predstavil novo cerkev ter tragične bratomorne dogodke v času II.  svet. vojne, zlasti napad na bližnjo domačijo ter njen požig. Med številnimi domačini je v ognju umrl tudi veliki pesnik France Balantič. Pred staro šolo smo se poklonili tudi spomeniku pesnika Balantiča, ki ga predstavlja odprta knjiga. Gra-hovski župnik nam je potem postregel še z domačo kapljico in pecivom. Seveda smo tudi sami odprli svoje mošnjičke in prispevali za cerkev in obnove potrebno župnišče.

Pesnik Balantič je pokopan v skupnem grobu na pokopališču streljaj daleč od središča kraja. Na njegovem grobu smo prebrali nekaj njegovih najbolj značilnih  in pretresljivih pesmi, pa  tudi zmolili za pokoj njegove duše. Ravno takrat je v Grahovem zvonilo!

Našo pot domov smo si zamislili tako, da smo se vračali preko Dolenjske. Po serpentinah je naš avtobus sopihal čez Bloke, to je čez Bloško polico in Novo vas in nato navzdol do Sodražice. Takoj smo zavili spet navzgor  in se ustavili pred  slovito baziliko Matere Božje Nova štifta. Že rahlo utrujen od celodnevnega sprejemanja gostov, nam je frančiškanski pater razkladal o prikazovanju kmetu Matiji, pa o gradnji cerkve, o njenem nenavadnem osmerokotnem prostoru, zlasti pa o prekrasnem zlatem oltarju Milostne podobe, ki je, kakor je napisano v prospektu, "pravi prikaz raja".Še obisk svetih stopnic in posloviti smo se morali od tega raja.

Romanje smo zaključili v Velikih Laščah. V lepo obnovljeni župnijski cerkvi smo s še eno romarsko skupino, če se ne motim iz Litije, zmolili litanije Matere Božje in se zahvalili Bogu za lep in bogat dan. Pa še zjasnilo se je po nevihti, tako da smo na poti domov lahko občudovali čudovito silhueto Kamniških alp in Julijcev s Triglavom vred.

Že lani, pa tudi letos smo bili mnenja, da bi tako tradicionalno enodnevno romanje izvedli spomladi, enkrat po Veliki noči kot nekakšen "Emavs". Saj je topleje, pa tudi dan je daljši. Kam pa bomo šli, pa je odvisno od vaših želja in predlogov. Ali je prav? Že čakamo.

Matej

Gotovo se spomnite, da sem vam v  tem glasilu od časa do časa predstavil naš biblični krožek. Predvsem sem vabil tiste, ki bi se nam pridružili in vas vsaj malo zanima ta knjiga in sicer  njen nastanek, zgodovinsko, geografsko, duhovno in literarno ozadje posameznih knjig ter občutite ljubezen do Svetega pisma.

V minulih osmih letih smo postali pod vodstvom g. Mirkota že prava skupnost. Predelali in poglobili smo se že skoraj v vso Staro zavezo Sv. pisma. Koliko novega smo izvedeli! Pravzaprav vse tisto, kar spada v splošno izobrazbo ter seveda v izobrazbo sodobnega, osveščenega in izobraženega kristjana. Vmes smo imeli tudi predavanja z diapozitivi o deželah, kjer je Sv. pismo nastajalo. Kmalu bo na vrsti Nova zaveza!

Tudi pod vodstvom g. župnika Franca bomo nadaljevali z našim krožkom. In sicer vsako drugo sredo, takoj po večerni sv. maši, to je ob 19. uri. Za začetek smo imeli 13. t.im. predavanje z diapozitivi o "Poti izvoljenega ljudstva", torej o poti, ki smo jo spoznali v minulih letih. Podpisani je iz svojih potovanj in romanj predstavil dežele Sirije, Turčije Jordanije, Izraela, Egipta in Grčije.

Zato iskreno vabljeni vsi tisti, ki bi radi vedeli "nekaj več".. Pa še druge povabite! Vidimo se v sredo, 27. oktobra, nato zopet 11. decembra, v veroučni učilnici.

Matej

OZNANILA

• 1. december – nedelja:1. adventna nedelja
  Začetek novega cerkvenega leta, nedelja Karitas. Mašo ob 10⁰⁰ oblikuje 5. razred.
• 2. december – ponedeljek:
  S tem dnem bodo večerne maše v zakristiji.
• 5. december – četrtek:
  Popoldne ob 16³⁰ bo otroke v naši cerkvi obiskal sv. Miklavž.
• 8. december – nedelja:
  2. adventna nedelja
  Brezmadežno spočetje Device Marije.
  Mašo ob 10⁰⁰ oblikujejo veroukarji 6. razreda.
• 15. december – nedelja:
  3. adventna nedelja
  Mašo ob 10⁰⁰ oblikujejo veroukarji 7. razreda.
  Popoldne ob 14⁰⁰ srečanje za bolne, ostarele in invalidne.  Priložnost za sv. spoved in bolniško maziljenje. Nato nadaljujemo družabno sre-čanje v učilnici.
• 16. december – ponedeljek:
  Pričetek božične devet-dnevnice
• 17. december – torek:
  Duhovna obnova za člane ŽPS in skupin cerkvenih pevcev. Srečanje bo v zakristiji ob 20⁰⁰.
• 19. december – četrtek:
  Duhovna obnova za madino. Vabljeni tudi vsi tisti, ki sicer ne prihajate na tedenska srečanja. Začetek ob 20⁰⁰ v učilnici.
• 22. december – nedelja:
  4. adventna nedelja.
  Ob začetku sv. maše se bomo globje pripravili na prihod Novorojenega v naša srca. Ta dan bo tudi več priložnosti za sv. spoved, za kar bo priložnost že ves mesec.
• 24. december – torek:
  Sveti večer
  Ob 18³⁰ otroška božična maša.
• 25. december – sreda:
  Ob 0⁰⁰ polnočnica. Pol ure pred polnočnico program, ki nas bo uvedel v praznovanje.
• 26. december – četrtek:
  Praznik sv. Štefana.
  Maše bodo kot ob nedeljah.

DEŽURSTVO KARITAS

• 6. december,
• 20. december,
• eno uro pred večerno mašo.

ŽUPNIJSKA PISARNA

• torek 14³⁰ - 15³⁰
• četrtek 9⁰⁰ - 10⁰⁰
• Vsak delavnik pol ure pred večerno sveto mašo, sicer pa po predhodnem dogovoru.

KRSTI

• 20. 10.
  • Matevž Franc Povše, Na peči
  • Ema Jamšek, Jana Husa
• 17. 11.
  • Žan Slak, Jana Husa

Naj jim podarjeno božje življenje osvetljuje zemeljsko bivanje.

POGREBI

• 15. 10. Metod Bricelj, Kajuhova
• 18. 10. Frančiška Lovrenčič, Ob Ljubljanici
• 4. 11. Stanislav Tominc, Puterlejeva

Naj jim bo Gospod bogat plačnik za vsa njihova dobra dela, in naj počivajo v Božjem miru.