Zgodovina župnije

CERKEV SV. TEREZIJE DETETA JEZUSA NA KODELJEVEM

Cerkev sv. Terezije Deteta Jezusa na Kodeljevem je naslednica in središče številnih in razgibanih dejavnosti, ki so se sprva odvijale v okviru salezijanskega mladinskega doma ter nato za krajše obdobje le v prostorih cerkve. Ko je bilo delo mladinskega doma v letu 1945 nasilno prekinjeno, je postala nosilka verskega življenja cerkev Male Cvetke, ki je v letu 1960 postala župnijska cerkev.

1. Češčenje sv. Terezije in priprava za gradno njenega svetišča

Na začetku tridesetih let, ko je svet pretresala globoka gospodarska kriza in se je večala revščina nižjih slojev prebivalstva, se je število obiskovalcev mladinskega doma na Kodeljevem zelo povečalo. Na igriščih je bilo dovolj prostora za vse, kapela mladinskega doma pa je postala premajhna.

V istem času se je na Slovenskem razširilo češčenje sv. Terezije Deteta Jezusa, ki je bila leta 1925 razglašena za svetnico in postavljena za glavno zavetnico misijonov. Da bi njen privlačni zgled svetosti in ljubezni do Boga predstavil Slovencem, je salezijanec Josip Valjavec že v letu 1919 napisal njen kratek življenjepis in ga izdal kot knjigo, ki je v osmih letih doživela kar štiri izdaje. Josip Valjavec se je tudi najbolj zavzemal, da bi cerkev na Kodeljevem postala središče njenega češčenja za vso Slovenijo in hkrati kraj, kjer bi s svojo priprošnjo podpirala delo za mlade, ki so se zbirali v mladinskem domu.

Pod vodstvom J. Valjavca in S. Zamjena je bila sprožena široka akcija za zbiranje sredstev za gradnjo novega svetišča. Kljub zelo težkim časom velikodušnost ni poznala meja. Veliko je pri tem pomagalo samostojno glasilo Mala Cvetka, ki je širilo duhovno bogastvo sv. Terezije. Sveta Terezija je v obilni meri nagrajevala vse, ki  so se k njej zatekali. Njene milosti so bile res kot bogate vrtnice, ki jih je obljubila vsem, ki jo bodo prosili pomoči. Tako se je vedno bolj širil krog častilcev sv. Terezije in dobrotnikov njenega svetišča na Kodeljevem. V letu 1934 je dar za cerkev poslala tudi Pavlina Martin, rodna sestra sv. Terezije, ki je kot s. Agnes bila tedaj predstojnica karmeličanskega samostana v Lisieuxu. Obljubila je tudi molitev vse samostanske skupnosti, da bi bila cerkev čimprej dograjena.

2. Gradnja cerkve

Medtem ko je arhitekt Herman Hus izdeloval načrte, je vodstvo mladinskega doma iskalo potrebna dovoljenja za gradnjo.

Pomladi leta 1935 je bilo mogoče začeti z izkopavanjem temeljev, vendar je peščena zemlja zahtevala dolgotrajno delo in dodatno utrjevanje. Ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman je temeljni kamen lahko blagoslovil šele na cvetno nedeljo, 5. aprila 1936. Čeprav je bilo potrebno na mestu, kjer je bil predviden zvonik temelje posebej utrjevati, so zidarji 28. avgusta 1937 lahko postavili smreko; svetišče je bilo postavljeno do strehe. Že naslednje leto, 9. oktobra 1938, pa je bila cerkev slovesno blagoslovljena in izročena redni Božji službi. Čeprav še nedograjena in samo zasilno opremljena, je cerkev postala priljubljen kraj pobožnosti in osebne molitve.

Izredne razmere v času vojne niso dovoljevale, da bi cerkev dokončali. Predvsem je manjkal zvonik, nadstrešek pred glavnim vhodom in poslopje ob južni fasadi. Dograditev je morala čakati na čas po vojni.

Med letoma 1945 in 1946 je bila cerkev zaradi političnih razlogov nekaj časa celo zaprta.

Za kakršno koli večje delo do leta 1962 ni bilo možnosti.

3. Dela v cerkvi in na zunanjščini po vojni

Na pobudo nadškofa Antona Vovka se je začela akcija za dokončno ureditev prezbiterija in izdelavo novega oltarja po načrtih ing. arh. Janeza Valentinčiča. 21. marca 1965 je ljubljanski nadškof dr. Jožef Pogačnik posvetil dograjeno cerkev in novi daritveni oltar.

V jeseni 1969 so se začela dela za dokončanje zunanjščine cerkve. Sklenjeno je bilo, da bo na levi strani glavnega vhoda v cerkev stal 30 metrov visok zvonik, na čigar vrhu bo poseben  nadstrešek in prostor za zvonove. Leta 1971 sta bila zvonik in portal dograjena in blagoslovljena, kar je cerkvi dalo značilno zunanjo obliko. Načrte za zvonik in portal je naredil ing. arh. Blaž Slapšak.

Leta 1970 je cerkev dobila ogrevanje, ki brez kakšnih posebnih problemov deluje še danes.

Redno pastoralno in katehetsko delo je zahtevalo, da je župnija dobila urejeno župnišče in prostore za verouk. Župnišče z učilnicami je bilo dograjeno v letu 1972.

V letu 1981 so bile v cerkvi postavljene nove in mogočne orgle (33 pojočih registrov in 2136 piščali), delo slavnega orgelskega mojstra Antona Jenka.
Orgle so lansko poletje (2000) doživele prvo predelavo. Del orgel, ki je bil postavljen v prostor prezbiterija je bil umaknjen in preložen na vrh, tako da je sedaj orgelska kompozicija ožja in višja.

Ob 20-letnici posvetitve cerkve je svetišče dobilo štiri nove zvonove (6. oktobra 1985). Največji ťdisŤ(1250 kg) je posvečen sv. Tereziji, drugi ťfisŤ (720 kg) Mariji Pomočnici, tretji ťgisŤ (530 kg) Janezu Bosku in četrti ťhŤ (300 kg) sv. Jožefu. Zvonovi so bili vliti v znameniti livarni Grassmayr v Innsbrucku.

Leta 1993 je župnija poskrbela za solidno kritino. Porabljenih je bilo skoraj tisoč kvadratnih metrov bakra, da bi bilo svetišče zavarovano pred vremenskimi presenečenji. Dela je z veliko natančnostjo in skrbjo izvedla ekipa krovskega in kleparskega mojstra Vinka Hoste.

Leta 1997 je s prizadevanjem mnogih zagnanih faranov nastal ob cerkvi večnamenski vrt, kjer na umetni ťtenisŤ travi najdejo svoj prostor župnijske otroške prireditve (Oratorij, Nedeljski veseli popoldnevi, veroučne rekreacijske dejavnosti ...),  župnijska praznovanja in podobno.

Leta 1999 je cerkev namesto starih, neudobnih in za zakramentalno dogajanje že kar nespodobnih spovednic dobila nove spovedne kabinete po načrtih arhitekta Kvaternika. Spovedne kabinete je slovesno blagoslovil na 4. adventno nedeljo mag. Stanislav Hočevar, takrat še inšpektor salezijancev v Sloveniji.

Povzeto po knjižici Kodeljevo, zgodovinarja dr. Bogdana Kolarja